Samomorilnost ali suicidalnost je širok pojem, ki zajema vse oblike samomorilnega vedenja. Najblažja oblika samomorilnega vedenja je, ko oseba le razmišlja o možnosti, da bi si skrajšala življenje. Ta svoja razmišljanja ne pove nikomer. Očitnejše oblike so:
- ko oseba pove bližnjim, prijateljem, da misli o samomoru
- ko oseba beži iz realnosti s pomočjo zdravil
- ko se oseba samopoškoduje
- samomorilni poskus …
Najtežja oblika samomorilnega vedenja je samomor. K samomorom so nagnjeni samski, starejši, brezposelni, moški, kronični bolniki, stigmatizirane osebe, zasvojenci … Velika večina oseb, ki naredi samomor, ima eno izmed duševnih motenj ali bolezni (depresijo, alkoholizem …)
Mehanizem samomora
Samomor je večinoma zaključek daljšega negativnega obdobja, ki je lahko trajalo več let. Pri samomorih velja t.i. pravilo polikavzalnosti (vzročnosti), kar pomeni, da je samomor rezultat večih stresnih, obremenilnih dejavnikov (npr. alkoholik, ki ima duševno bolezen, razdrto družino in stresno življenje, je zelo nagnjen k samomoru).